PRVI DNEVI MLADIČKA V NOVEM DOMU
Da ji pomagam pri sproščanju v novih življenjskih okoliščinah, sem se že prve dni osredotočila na vohalne igrice. Tako kot vidimo mi svet barvito z očmi, ga psi vidijo s svojim nosom. Vohljanje je za vsakega psa tudi zelo sproščujoča zadeva, ne glede na njegovo starost. Jaz temu pravim kar pasja yoga – meditacija.
Takoj sem opazila kako izredno dobro svoj nos uporablja. Zanimalo pa me je, koliko vztrajnosti, umirjenosti in smisla za reševanje “nalog” je prinesla s seboj že na svet in tudi kako izvirna je pri tem. Pripravila sem ji malo vohalno zabavo.
Presenetila me je s svojo izvirnostjo pri reševanju “naloge” in umirjeno vztrajnostjo v okolju, ki ji je prve dni povzročalo kar velik stres. Ločitev od mame in drugih psov s katerimi je odraščala svojih prvih 8.5 tednov, prihod iz mirne dežele v izredno vrvežno mesto sredi poletne sezone, ko je vrveža bistveno več kot običajno, je bila zanjo kar velika travma. Naenkrat je bila edini pes v novem domu. Kljub temu, da je vzrediteljica namenila res veliko časa dobri socializaciji, so te spremembe bile zanjo pravi šok.
Doma se je po prvih treh dneh začela kazati njena osebnost, katero bom z navdušenjem spremljala v njenem oblikovanju in razvoju. V novih okoljih je šlo snemanje varnostnih oklepov malenkost počasneje, predvsem pa previdno. V njenem tempu seveda, saj se nam prav nikamor ne mudi.
Stres pri menjavi doma
O tem sem sem že pisala v prejšnjem blogu, zdaj pa malo bolj konkretno predstavljam, kako to poteka pri Raven.
Črnuhica je bila že v leglu deležna temeljite socializacije. Vzrediteljica jo je opisala kot samozavestno, divjo, žilavo in pogumno. Tako, kot sem jo videla tudi sama, saj sem njen razvoj spremljala od kotitve dalje. Tudi ob obiskih sem se lahko prepričala na lastne oči o vsem. Ko pa je mala kepica prišla k nam domov, o tej temperamentni psički ni bilo niti sledu. Pokazala se je kot boječa, previdna, iskala je skrivališča in držala se me je kot kak majhen otrok mame za kiklo. Ni se želela veliko igrati in tudi hrano je večinoma zavračala.
Kako si to lahko razložimo?
Mala Raven je odraščala na deželi v mirnem okolju, v družbi bratcev, sestric in veliko drugih psov. Iz tega je naenkrat prišla v mestni vrvež blokovskega naselja, z veliko novimi in nenavadnimi zvoki. Poleg vsega tega še v družino brez drugih psov.
Mesto, blok, neprestana takojšnja izpostavljenost preveč dražljajem naenkrat je malo kepico spravilo v velik stres. Razlog, da se je želodček zaprl in je zavračala tudi hrano. Ker sem ji hotela dati nekaj boljšega, da bi jedla, je zaradi prehitre menjave hrane prišlo še do prebavnih motenj. Kot, da ne bi bilo že vsega drugega dovolj. Vemo kakšni smo ljudje, ko nas črviči po trebuhu. Nič kaj prijetno. Vsaj meni ne.
Kako smo Raven pomagali prebroditi to stresno obdobje?
Dala sem ji čas in veliko možnosti izbire ter odločanja, da je lahko stvari spoznavala v svojem tempu in na primernih razdaljah. Te so igrale veliko vlogo, da se je lahko počutila varno in da sva lahko gradili na temeljih obojestranskega zaupanja. Vsak dan je spoznala kakšno novo okolje. Ne s sprehajanjem, ampak s posedanjem in opazovanjem. Odpeljali sva se na novo lokacijo. Kot bi prišli na piknik v dvoje, smo v miru posedali in opazovali dogajanja okoli nas. V nič je nisem silila, ampak le nežno spodbujala.
Najprej se je počasi začela počutiti varno v novem domu. V tem se je vedno dobro kazal njen pravi ”obraz”. Postajala je drzna, pogumna, požrešna in divje igriva. V drugih okoljih je bila še vedno nekoliko bolj previdna, ampak vsak dan bolj sproščena. Ni se več držala “maminega krila” in z veseljem je začela raziskovati okolja. Tudi jesti je začela normalno in vzela hrano v vseh okoliščinah. Znak, da so tisti prvi, najbolj stresni dnevi bili mimo in katere sva uspešno prebrodili.
Vsak pes je individuum in lahko različno reagira na spremembe in nove okoliščine. Nekateri se od prvega dneva počutijo povsod domače. Taki so bili vsi moji predhodni psi. Drugi pa potrebujejo več časa, da se prilagodijo. Taka je Raven. Važno je, da jim omogočimo prilagajanja v njihovem tempu. Predvsem pa, da jim skozi odraščanje pomagamo razviti in osvojiti strategije ob katerih se bodo lahko dobro počutili in hitreje prilagajali novim razmeram.
Lepo jo je gledati kako prihaja na dan njena krasna osebnost in kako počasi opušča svoje oklepe strahu. Spodbujam jo in ji pomagam osvajati boljše spretnosti soočanja z novim svetom, v katerem se je naenkrat znašla, sama z nami.
Zapisala: Petra Šarkanj
