Kaj sploh pomeni obogatitev pasjega lajfa (angl. Canine enrichment)?
Je to preprečevanje dolgočasenja psa? Je to igra ali so to igrače? Zakaj je to tako pomembno za naše pse?
Da bi lahko bolje razumeli, kaj to sploh je, zakaj je to pomembno in kako to vključevati v vsakdanje življenje s psom, je dobro vedeti, od kod in kako se je v času to sploh razvilo in razvijalo.
Ne glede na mešane občutke, ki jih lahko imamo do živali, ki živijo v ujetništvu, v živalskih vrtovih, smo skrbniki psov lahko zelo hvaležni ravno njim. Razumevanje koncepta obogatitve okolja in pasjega življenja nasploh ter kako ga vključevati v vsakodnevno življenje je rezultat aktivnosti oskrbnikov v živalskih vrtovih po vsem svetu.
Če se zazremo v stare čase (za tiste, ki so dovolj stari, da se lahko spomnijo), je bilo takrat v živalskih vrtovih videti živali, ki se sploh niso premikale. Ali pa so se premikale z nefunkcionalnimi, ponavljajočimi se gibi sem ter tja. Ali se vrtele v krogih v svojih majhnih prostorih. Nič kaj srečne. Približno tako, kot se počutimo mi, ko smo pod stresom, nervozni, polni frustracij in nič kaj zadovoljni.
Nekje proti koncu 20. in v začetku 21.stoletja so se zadeve končno začele spreminjati. Z ustvarjanjem bolj naravnih habitatov in zagotavljanjem možnosti za obogatitev okolja so živalski vrtovi začeli spreminjati zasnovo nastanitev. Tako, da bi obogatili življenja živali, ki jih imajo v oskrbi. Ta proces je bil dolg in postopen. Za to, da se je ta sploh začel, je imel en poseben človek večje zasluge od drugih. To je bil dr. Hal Markowitz, profesor za vedenje živali. Vse svoje življenje je posvetil študijam živali v divjini in ujetništvu. Živalske vrtove je, v časih pred spremembami, imenoval ”betonske pustinje”.
Ko živalim v ujetništvu ni omogočena uporaba naravnih veščin, kot je npr. iskanje in lovljenje hrane, ustvarjanje gnezd in brlogov ter ostalih spretnostni preživetja, je to nehumano ravnanje. Da ohranijo srečo in določeno mero nadzora nad svojim življenjem, kljub temu, da so v ujetništvu, morajo imeti možnost izražanja naravnih vedenj svoje vrste. Z izpolnjevanjem teh potreb na varen in ustrezen način jim lahko zagotavljamo ventil za sproščanje, ki ga potrebujejo.
Od ustvarjanja habitatov, ki spodbujajo naravno vedenje, do hranjenja na način, kot bi se to dogajalo v divjini, se živalski vrtovi zelo trudijo, da bi vsem živalim v njihovi oskrbi zagotovili ustrezne možnosti za obogatitev.
Vse to že dolgo ni več le občutek ali mišljenje posameznikov, da je to za živali dobro in nujno, ampak utemeljeno in nedvomno dejstvo, ki temelji na mnogih raziskavah, študijah in funkcionalnih obogatitvenih programih.
Kako bi lahko torej odgovorili na v začetku zastavljena vprašanja?
Sploh ne tako enostavno, kot se mogoče zdi.
Večji del zoološke skupnosti misli in govori o obogatitvi, kot jo je Dr. Markowitz razvil. O njej je pravil: ” Obogatitev bi moral biti sinonim za ‘bolj kot v naravi”. Z drugimi besedami bi jo lahko opredelili kot “izpolnjevanje vseh potreb živali, kolikor je mogoče blizu temu, kot bi bile le te izpolnjene v naravi” – da bi jih na zdrav in primeren način opolnomočili, da se vključijo v vedenja, značilna za posamezno vrsto.
Psi ne živijo v ujetništvu, psi so naši družinski člani. Kaj imajo potem oni s tem?
Čeprav naši psi niso v ujetništvu na enak način kot živali v živalskem vrtu, niso niti kosmati ljudje s potrebami, kot jih ima človek. Kljub davni udomačitvi so psi ohranili veliko nagonov in s tem povezanih vedenj, ki jih vidimo pri divjih kanidih.
Strokovnjaki za vedenje psov se dobro zavedajo, da psi, kljub dnevnim sprehodom, igri in obiskovanju raznih tečajev v pasjih šolah, mnogokrat nimajo zadovoljenih vseh svojih potreb. Želeli bi, da se tega bolje zavedali tudi skrbniki psov.
Prednosti obogatitve za pse
V primerjavi z živalskimi vrtovi je obogatitev življenja naših hišnih ljubljenčkov razmeroma nova ideja.
Razlog za to je morda v tem, da pred desetletji ni bilo toliko psov, v toliko družinah in urbanih okoljih. Psi so se lahko potepali po soseskah in si tako ustvarjali lastne priložnosti za obogatitev. Drugi razlog je morda tudi ta, da so psi šele v zadnjih nekaj desetletjih čez dan ostali sami doma. Pred 30 ali 40 leti je v veliko primerih eden od staršev bil doma in skrbel za hišo in domače živali, medtem ko je drugi delal.
Ko se odločimo, da imamo živali kot hišne ljubljenčke, ne gre le za to, da jim zagotovimo hrano, gibanje, varnost in veterinarsko oskrbo. Morali bi se bolje zavedati, da imajo psi več potreb od prej naštetih in da so te drugačne od tistih, ki jih ima človek. Naša naloga bi morala biti zagotavljanje izpolnitve vseh potreb. Vsak skrbnik bi moral poskrbeti, da je njegov pes srečen in zdrav. To pa vključuje tudi možnost, da se vede, kot je to običajno za njegovo vrsto.
Naravna vedenja psov vključujejo vohanje, iskanje, lovljenje, brskanje, žvečenje, trganje, lizanje, kopanje, tek, valjanje po različnih stvareh z različnimi vonjavami, raziskovanje stvari v okolju itd.
Nekatere od teh stvari našim psom aktivno preprečujemo; res ne želimo, da naši psi trgajo blazine na kavču, uničujejo našo obutev, brskajo po smeteh ter se valjajo po kdo ve kakšni gnusobi.
Seveda pa to ne pomeni, da morate svojemu psu sedaj dovoliti, da raztrga vaš kavč, izkoplje vaše, s trudom pridelane vrtne pridelke, vas pusti bose ali da preganja sosedove mačke. Namesto tega bi morali iskati načine za ustvarjanje obogatitev okolja in s tem pasjega življenja, ki bi povečali priložnosti za njegovo naravno vedenje.
O tem obstaja veliko strokovne literature, ki vam lahko pomaga bolje razumeti vsa področja obogatitev pasjega življenja in najti ideje, kako se tega sploh lotiti.
Dandanes se pogosto srečujemo z velikim številom psov, ki imajo vedenjske težave. Velik razlog za to je tudi pomanjkanje priložnosti, s katerimi bi lahko izrazili svoja naravna vedenja. Obogatitve so pomembne tako za fizično, kot vedenjsko in čustveno zdravje psa – veliko bolj, kot se večina ljudi sploh zaveda.
Zapisala: Petra Šarkanj
Viri: A.Bender&E.Strong, Canine enrichment for the real world; H.Markowitz-Enriching animal lives; A.Horowitz, Being a dog
