Zakaj ognjemet straši pse

2 januarja, 2022

Razno, Socializacija, Vse o psih

Pasji znanstveniki raziskujejo, zakaj glasni zvoki pri nekaterih psih povzročijo veliko nemira in ponujajo vpogled v učinkovito zdravljenje in spoprijemanje s tem

Napetost in trepetanje telesa, ušesa nazaj, skrivanje pod mizo, bežanje, hitro dihanje. Kdor živi s psom, ki se boji pokov petard in ognjemetov, dobro pozna znake prestrašenega psa.

Medtem, ko pri nekaterih psih poki povzročajo strah in tesnobo, pri drugih ni takih reakcij in aksioznosti. Zakaj?

Da bi našli odgovore, se znanstveniki širom sveta poglabljajo v raziskave o tem zakaj psi na poke reagirajo s strahom. Boljše razumevanje vedenja pasjega strahu bi lahko izboljšalo kakovost življenja psov in celo pomagalo razložiti človeške odzive strahu.

Strah

Psi so znani po svojih vohalnih sposobnostih, vendar njihovo doživljanje sveta narekuje tudi zvok. Psi, v primerjavi s človekom, slišijo (več kot) dvakrat več frekvenc in do štirikrat dlje. Ker bi odziv na vsak zvok zahteval preveč energije, morajo pasji možgani določiti, kateri zvoki so pomembni in katere je možno »ugasniti«. Ta »zvočna fleksibilnost« je še posebej pomembna pri delovnih psih; na primer, vojaški psi, morajo kljub glasnim zvokom in eksplozijam, na katere lahko naletijo, ostati mirni , saj je od tega lahko odvisno njihovo in vodnikovo življenje.

Po drugi strani pa je evolucija naučila večino živali, vključno s psi, da se je za preživetje vredno izogniti zaznani grožnji, tudi če, kot v primeru petard in ognjemetov, grožnja na koncu ni resnična.

Ker je del dobre socializacije tudi privajanje pasjega mladiča na različne zvoke, lahko tako zgodnje pogojevanje pri nekaterih psih naredi razliko in vpliva na zmanjšano občutljivosti na zvoke. Tako kot človeški dojenčki so pasji mladički podvrženi kritičnim fazam razvoja.

Naomi Harvey, vodja raziskav o pasjem vedenju pri Dogs Trust pravi, da imajo mladiči obdobje, ko se njihovi možgani naučijo, kaj je na svetu normalno; kaj je v redu in česa se ne smejo bati. Približno pri 12 tednih starosti se začnejo odzivati s strahom, ko se srečajo z nečim novim in jih to prestraši. Tako se lahko naučijo, da se tega bojijo tudi v bodoče.

Če je na primer bil mladiček sam doma, medtem, ko je sosed v sosednjem stanovanju preurejal stanovanje in razbijal steno, bi ta mladiček lahko ta hrup povezal z zapuščenostjo – ne da bi njegov skrbnik sploh vedel, da se je to zgodilo. Ta povezava bi lahko pri psu sprožila odziv strahu vsakič, ko bi slišal take ali podobne zvoke.

Možgani v teh fazah razvoja psa tako tvorijo povezave, ki lahko tako vplivajo na vedenje v odrasli dobi in za vse življenje.

GENETIKA

Imamo pse, ki imajo malo ali nič negativnih asociacij z glasnimi zvoki, pa jih je lahko med nevihto, ognjemetom in ob hrupu še vedno strah. In imamo pse, ki so imeli lahko grozljivo zgodnjo izkušnjo, a se naučijo ta strah premagati. Tega naučijo z obratnim pogojevanjem in desenzibilizacijo.

Eno od razlag za take razlike lahko najdemo v temperamentu psa. Za razliko od osebnosti in razpoloženja psa, je ta globlji in bolj trden sistem, na katerega vplivata genetika in zgodnji razvoj. Temperament oblikuje epigenetika ali način, kako na gene živali vplivajo zunanji dejavniki. To lahko igra pomembno vlogo pri prirojeni nagnjenosti psov k stresu, tesnobi in strahu.

Študije na ljudeh in živalih na primer kažejo, da lahko matere, ki so med nosečnostjo izpostavljene visokim ravnem stresa, prenašajo nagnjenost k anksioznosti na svoje mladiče prek stresnega hormona kortizola. Možganska hipotalamo-hipofizno-nadledvična os (HHA), ki ji pravimo tudi stresna os, uravnava telesni odziv na stresne situacije.

Kot odgovor na nevarnost postane aktivna in proizvaja kortizol, ki nato potuje po telesu in ohranja posameznika v »visoki pripravljenosti«. Visoke ravni kortizola v materinem krvnem obtoku imajo posledično negativne učinke na otroka v razvoju oziroma v našem primeru na pasjega mladička.

Znanstveniki so izmerili ravni kortizola v pasji dlaki, da bi preučili razmerje med notranjim odzivom psov na stres in njihovim obnašanjem kot so skrivanje ali tresenje ob glasnih zvokih. Ena študija je pokazala, da so bile ravni kortizola pri psih, ki so poslušali posnetek nevihte, višje kot pri tistih, ki so poslušali običajne pasje zvoke in lajanje. Psi z višjo ravnjo kortizola v dlaki so med izpostavitvijo zvokom nevihte pokazali tudi visoko stopnjo skrivanj, bežanj in iskanj pozornosti človeka.

V enem od novejših poskusov s skupino borderskih ovčarjev pa so psi, ki so pokazali večje znake strahu in anksioznosti zaradi glasnih zvokov, dejansko imeli nižje koncentracije kortizola v dlaki. V primerjavi s prejšnjo študijo to zveni kontradiktorno. Da bi razložili odkritje, je skupina znanstvenikov domnevala, da so ti psi, kot posledica kroničnih izpostavitev čutili tako stalno tesnobo, da se njihovi notranji mehanizmi niso več odzivali. Zelo podobno kot pri ljudeh v kroničnem stresu, ki dobijo občutek, da ne zmorejo več.

Kljub temu, prestrašenost psa ni le stvar temperamenta. V več študijah so raziskovalci ugotovili, da so vplivni dejavniki med drugim tudi pasma, starost, spol, čas preživet s skrbnikom in zgodnja izpostavljenost določenim glasnim zvokom.

Tveganje razvoja strahu pri psih se s starostjo povečuje, kar je lahko povezano z bolečino, pa tudi s tem, kako zaznavajo zvok. Starejši psi izgubijo najprej sposobnost zaznavanja zvokov višjih frekvenc, ki so psu pomembne za lociranje zvokov. Nezmožnost lociranja le teh lahko pri psu poveča stopnjo stresa.

“Slišati hrup in ne vedeti, od kod prihaja, je za psa najbrž veliko bolj strašljivo in zato mu je ognjemet toliko bolj strašljiv,” pravi Daniel Mills, profesor veterinarske vedenjske medicine na Lincoln univerzi v Angliji. »Lahko gledate ognjemet in veste, da ne bo zadel vašega balkona. Toda če si pes, veš le, da je pok tam in tam, a ne veš, če se ne bo naslednji zgodil prav tu.”

UKREPANJE

Glede na novo študijo v Journal of Veterinary Behavior je ena od vodilnih taktik v boju proti strahu pred ognjemetom (in pokanjem petard), zelo očitna: preprečevanje razvoja strahu.

Stefanie Riemer, vodja skupine Companion Animal Behaviour Group, ki preučuje pse in njihova čustva na Univerzi v Bernu v Švici, je analizirala metode, ki jih je uporabilo 1225 skrbnikov psov, ki so se odzvali na raziskavo. Te metode je povezala z rezultatom naraščajočih ali padajočih stopenj strahu. Skrbnike psov s strahom pred ognjemetom je prosila, naj izberejo med številnimi ukrepi in tretmaji ter poročajo o tem, kako so se psi odrezali med novoletnim pokanjem.

Ukrepi so vključevali zgoščenke s hrupom za zadušitev zvoka, feromonske difuzorje, zeliščne izdelke, homeopatske izdelke, eterična olja, zdravila na recept, sprostitveni trening, obratno pogojevanje (učenje psa, da se ne boji) in uporabo pasjih plaščkov za odpravljanje tesnobe, ki lahko imajo pomirjujoč učinek.

Riemerjeva je ugotovila, da je obratno pogojevanje doma eden od najučinkovitejših načinov za lajšanje stresa. Ko je ognjemet začel, so se lastniki igrali s psom, dajali priboljške in izražali pozitivna čustva. Taki psi so bili med ognjemetom v povprečju 70 odstotkov manj prestrašeni kot psi, s katerimi skrbniki tega niso počeli. “Obratno pogojevanje – mislim, da bi to bil verjetno najpomembnejši nasvet za vsakega skrbnika. Še posebno za pasjega mladička ali novega posvojenega psa. Tudi če še ne kažejo strahu pred hrupom, da tako ostane,” pravi.

Obstaja mit, da s pozitivnim odzivom krepite strah. Seveda to ni res, ker je strah čustvo in ne vedenje.

»Ko se žival boji ognjemeta, mislimo na to, da [ta žival] kaže močno reakcijo na zvoke ognjemeta. Zanima nas, kako močan je ta odziv,« pravi Mills, ki je s svojimi kolegi razvil Lincolnovo lestvico občutljivosti na zvok (LSSS). Z njo lahko skrbniki psov natančno ocenijo stopnjo strahu svojega kosmatinca. Z veterinarjem in strokovnjakom za vedenja nato lažje izberejo ustrezno zdravljenje, ki vključuje tudi zdravila in dodatne tehnike obvladovanja stresa.

ZAKLJUČEK

Kot družba ljudje šele začenjajo sprejemati, da imajo psi, tako kot ljudje, čustva. In del skrbi za pse pomeni tudi in predvsem podpiranje njihovega čustvenega zdravja. Bolje kot bomo spoznali kompleksnost čustvenih stanj psov, bolje bomo opremljeni, da jim bomo pomagali ohranjati vesele mahajoče repke.